V partnerskih terapijah se načeloma ukvarjamo predvsem s fenomenom nezvestobe. Tako pri enem ali obema partnerjema. Sicer se strinjam, da je najbolje, če se terapije zaradi razrešitve nastale situacije udeležujeta oba, vendarle pa izkušnje kažejo, da je v določeni, vsaj začetni fazi najbolje, če se terapije udeležujeta vsak zase. Kar sicer še ne pomeni, da ne gre za partnersko obravnavo, razlika je le v tem, da se fizično udeležujeta vsak zase.
Za začetek torej bolj predlagam partnersko svetovanje, psihoterapije pa naj tečejo na individualni ravni.
Zakaj to zagovarjam?
Ker je v začetni fazi že dovolj bolečin, ranjenosti in neprijetnih emocij in teko je delo v paru zelo upočasnjeno in ponavadi so partnerji zelo zadržani in je pot do iskrenosti otežena. Kar pa posledično vodi do novega začaranega kroga neiskrenosti.